Knjiga je sestavljena iz osmih vsebinsko povezanih poglavij, ki obravnavajo prepletenost dela in doma kmečkega prebivalstva. Avtorici v njej predstavljata temeljne rezultate empirične raziskave o odnosih med generacijami in spoloma na kmetijah, ki jih presojata tako v okviru strateških dokumentov razvoja kmetijstva v Sloveniji kot tudi širšega nabora tovrstnih raziskav doma in v tujini.

Temeljni motiv oblikovanja monografije je ta, da se zainteresiranemu bralstvu predstavi v besedilih o kmečkem prebivalstvu in njegovi dejavnosti običajno prezrte vsebine o prepletenosti dela in doma, ki je tako značilna za njegov življenjski stil. Tovrstno védenje je še posebej dobrodošlo ob obilici strokovnih in strateških ocen stanja in izgledov kmetovanja v Sloveniji, ki večinoma izhajajo iz zabeleženih dejstev, da so družinske kmetije še vedno prevladujoča oblika kmetijske dejavnosti v Sloveniji, obenem pa se število kmetij iz leta v leto zmanjšuje. Hkrati taka evidenca kaže, da je v Sloveniji neugodna posestna, starostna in izobrazbena struktura kmečkega prebivalstva in da je posledično omejena tudi vitalnost družinskih kmetij. Ta je še posebej povezana z odnosi v kmečkih gospodinjstvih, ki se med drugim v veliki meri soočajo s problemom odsotnosti naslednika kmetije. Slednje pa ima lahko neugodne izide tako za posamezno kmetijo kot tudi za kmetijstvo kot gospodarsko dejavnost. S tega vidika je znanje o odnosih med generacijami in spoloma v kmečkih družinah dobrodošlo, zlasti zaradi tega, ker je tovrstnih študij v Sloveniji razmeroma malo. Monografija, ki se osredotoča prav na predstavitev družinske klime, ki omogoča oziroma ovira vitalnost kmetije in s tem tudi kmetovanja v Sloveniji, prinaša nova znanja za razvoj podeželja kot tudi ruralne sociologije in sorodnih ved. Najpomembnejše ugotovitve monografije, oblikovane na podlagi empirične študije, kažejo, da kmetije, ki so pridobile državno podporo z naslova ukrepov pomoči mladim prevzemnikom in zgodnjih upokojencev, izkazujejo večje možnosti za razvoj in nadaljnje kmetovanje, kot pa kmetije, ki niso prejemnice takih podpor. Člani teh gospodinjstev običajno tudi nasprotujejo razdelitvi dediščine med več upravičencev in živijo na večjih kmetijah. Prav tako bolj uspešno usklajujejo interese vseh članov gospodinjstva, imajo višjo izobrazbo in višjo rodnost in so v primerjavi z drugimi preučevanimi skupinami (mestnim, podeželskim, kmečkim prebivalstvom, ki niso prejemniki tovrstnih podpor) bolj zavezani skrbeti za starejšo generacijo. Njihova pripravljenost nadaljevati in izboljšati kmetovanje se med drugim kaže tudi v kritični presoji opremljenosti svojega bivalnega okolja s storitvenimi dejavnostmi. Vendar pa mladi prevzemniki kot najverjetnejši nosilci razvoja kmetijstva v Sloveniji niso vključeni v širša socialna omrežja, ampak nasprotno, opirajo se izključno na svoje ožje sorodstvo.

Publikacija je torej namenjena strokovnjakom in svetovalcem s področja kmetijstva, razvoja podeželja in kmečke družine, visokošolskim učiteljem, raziskovalcem in študentom ruralne sociologije ter družboslovnih in humanističnih ved, ki se ukvarjajo z odnosi med člani gospodinjstva oz. družine.