Dino Manzoni o nevrorazličnosti

Kako na naše razumevanje avtizma, ADHD in drugih oblik nevrodivergence vplivajo šola, delovno okolje in družbene norme? Kako se nevrokognitivne značilnosti oblikujejo v prepletu genov, razvoja in okolja? Ali psihiatrična diagnoza pove več o posamezniku ali okolju? Na ta vprašanja odgovarja Dino Manzoni z Družbenomedicinskega inštituta ZRC SAZU v novem prispevku revije Alternator z naslovom »Ko drugačnost postane motnja: nevrorazličnost in kritika psihiatrične diagnostike«.

»Z vidika teorije nevrorazličnosti je zato treba opustiti idejo, da mora biti nevropsihološka razlika upravičena s funkcijo vnaprejšnje optimalne prilagoditve okolju. Dovolj je pokazati, da se človeške lastnosti, vedenje in nevrokognitivne značilnosti oblikujejo in vrednotijo znotraj konkretnega, dinamičnega in pogosto protislovnega razmerja z družbeno-simbolno posredovanim okoljem.«