Osnovni podatki
Sodelavci:
,
 
Trajanje:
1. julij 2002–30. junij 2005
Šifra:
L3―4184
Opis

V zadnjih 20 letih naraščajo dokazi o tem, da na izražanje samomorilnega vedenja vplivajo poleg psihosocialnih tudi nevrobiološki dejavniki. Samomorilna ogroženost je posledica medsebojnih vplivov med sprožilnimi (akutna duševna motnja, psihoaktivne snovi, obremenjujoči življenjski dogodki, družinske krize) in predispozicijskimi dejavniki (dednost, osebnostne motnje, odvisnost od alkohola, znižana aktivnost serotonina, nevrobiološki deficiti). Opisani model predpostavlja, da bi bila visoka stopnja samomorilne ogroženosti značilna predvsem za osebe, pri katerih je moč odkriti hkratno prisotnost sprožilnih in  predispozicijskih dejavnikov za samomorilno vedenje. Ocenjuje se, da je 11-15% ljudi, ki so odvisni od alkohola, tudi samomorilno ogroženih. Glede na to, da v praksi srečamo pomemben delež tistih oseb, ki zlorabljajo alkohol, vendar nimajo izraženega samomorilnega vedenja, bi bilo koristno imeti nekatere dodatne nevropsihološke kriterije za iskanje samomorilno ogroženih.

Namen raziskave je bil določiti tiste nevropsihološke kriterije v okviru predispozicij, ki povečujejo tveganje samomorilnega vedenja pri odvisnih od alkohola. Raziskovalna hipoteza je predpostavljala, da je samomorilno vedenje pri osebah odvisnih od alkohola povezano z desnohemisferično disfunkcijo, ki se lahko odraža z motnjami v kognitivnem in emocionalnem odzivanju (kognitivna konstrikcija, monosemantični kognitivnistil, povečana dovzetnost za negativna afektivna stanja, impulzivno vedenje, depresija). Veliko raziskav je potrdilo, da nevrokemične, strukturne in funkcionalne možganske spremembe lahko pomenijo večjo ranljivost za samomorilno vedenje. Kronično uživanja alkohola je prav tako povezano s spremembami v možganih: atrofija korteksa in hipokampusa, cerebelarna degeneracija, povečanje ventriklov, poškodbe bele substance in znižana serotoninska aktivnost. Zato se lahko s pomočjo nevropsiholoških metod proučuje tudi povezanost med disfunkcijo desne hemisfere in samomorilnim vedenjem.

V Sloveniji imamo visoko incidenco samomorov (31/100 000  prebivalcev na leto) in odvisnih od alkohola (35-80 000). Dodatna spoznanja o nevropsiholoških dejavnikih tveganja bi lahko olajšala razlikovanje med osebami odvisnimi od alkohola, pri katerih obstaja nevarnost samomora, od tistih oseb, pri katerih je tveganje minimalno. To bi tudi močno povečalo zanesljivost klinične ocene in izboljšalo terapevtski pristop.

Vodilni partner

Vodja projekta

Partnerji

Psihiatrična klinika Ljubljana

Finančni vir

ARRS, Slovenska akademija znanosti in umetnosti

Raziskovalna področja

DRUŽBOSLOVJE S000 • Psihologija S260 • Medicina (človek in vretenčarji) B007 • Psihiatrija, klinična psihologija, psihosomatika B650 

Ključne besede

desnohemisferična disfunkcija • kognitivna nevropsihologija • zasvojenost